Ena lepa kita česna
Zelenjadarski specialci so nam povedali, da je največja umetnost vzgojiti dober česen. Torej vzgojiti svoj lastni, svoj čisto slovenski, nič nič kitajski, nič nič uvoženi, čisto čisto naš. Česen.
Evo, pa smo se vrgli na delo in poskusili. V tej naši mokri ilovici, v tej naši razsušeni zemlji (tako je s tem: ko bi človek rabil malo vode, se sonce vedno razbohoti v tri krasne, da postane naša ilovica trda kot kamen in neprebojna kot zid; a ko bi hotel sonca, ko bi hotel toplote, se na našo njivo vedno ulije dež kot za stavo, da delamo gor žljap žljap žljap in brodimo po blatu kot prašiči).
Začeli smo torej vzgajati česen iz ekoloških semen. Glavna šefica ekološke pridelave na Zeleni centrali – Marija Š. – je nasajala tako zagriženo, da bi še kamenje pognalo, če bi ga v tistem žaru v zemljo potisnila!
Jaja, nič ne pretiravamo, čisto tako je bilo! Raslo je in raslo, vedno več je bilo zelenja, vedno lepša je bila greda, a poleg česna je bilo tudi trave in goščave in treba je priznati, da kmalu nismo več vedeli, kaj je plevel in kaj je “naša stvar”. Nekje vmes smo imeli brilijantno idejo, da bi kar vse skupaj pokosili s kosilnico ali koso, potem pa šli iskat plodove pod zemljo, a je prevagala dobra kmečka pamet in nismo napravili nič drugega, kot pa zavihali rokave in že smo začeli trgati prve šope, že smo bili mokri in švicnati in je teklo od nas, mišice pa rasle, da nas je bilo veselje gledati, že smo rovali kot voluharji (kdo je vedel, da se te živine spravijo tudi na česen?!, vse so nam hoteli pojesti, barabe, a jim nismo dali!, lastnoročno smo se bojevali za vsak krhelj), že smo vlekli na plano prelepe česnove glavice in že smo bili ponosni kot pravi profesionalni zelenjadarji. Ph!
Največ zaslug pri izkopavanju še vedno nosita na prsih zagnana Ignac in Robert, ki sta se vrgla na njivo kot na življenje in smrt, pri čemer je imel Robert na zalogi toliko vicev, da bi lahko še danes kopala, pa mu jih ne bi zmanjkalo. Nekje vmes nas je Robert tudi čisto raznežil, rekel je, da se na Zeleni centrali tako dobro počuti, kakor da bi bili njegova družina. Prihajal je vsak dan, vse do konca poletnih počitnic, že ob ranih jutrih je čakal pod hruško in odhajal pozno večer. Pač, kakor družina, njegova mama pa je od časa do časa poklicala po telefonu in rekla: pa ste prepričani, da je priden?
Priden?! A trije veliki korpi izkopanega česna ne govorijo sami zase?!
A največje umetniške darove je tudi v povezavi s česnom znova pokazala naša Danica, mojstrica lepote in poznavalka izbranega okusa! Iz “česnovja” je spletla take lepe kite, da smo se čudili in vzklikali in jih občudovali, na koncu pa ugotavljali, kako jih je zdaj skoraj škoda razdreti. A kaj, jesti je treba, jesti! Pa seveda: hudiče odganjati! Hudiče pa vedno!
Naj živi česen, naj živi ilovica, naj živi zadah!
(Foto: Nataša Kramberger)
No comments.