Začetek; za dobro primerjavo med prej in potem
Tretji sklop našega projekta “Cela ŠTALA” smo torej posvetili naravni gradnji z glino. Strokovni sodelavec Sanni Mezzasoma iz italijanske organizacije Terraepaglia je skupaj s programskima vodjema tega sklopa v ekipi Zelene centrale (Niko Arnuš in Danielejem Crocijem) pripravil precizni učni načrt za intenzivne dvotedenske (brezplačne!) delavnice na našem posestvu. Odločili smo se, da se najprej lotimo uboge vrtne lope pod orehom, ki je grozila, da zdaj zdaj pade skupaj. Odločili smo se, da bosta dva tedna ravno zadosti časa, da vrtno lopo popolnoma obnovimo in se ob tem naučimo vseh najpomembnejših tehnik gradnje z glino. V drugem, jesenskem delu delavnic pa smo nato z glino napadli našo ŠTALO, da jo spremenimo v ličen skupnostni prostor.
A tudi vrtno lopo smo obnovili z namenom: prvi dve skupini projekta “Cela ŠTALA”, torej “Sadovnjakarji” in “Zeliščarji”, sta pri svojem delu grozljivo pogrešali prostor, v katerem bi lahko shranjevali svoje delovno orodje, kraj za sušenje zelišč in plodov, predvsem pa hladno in suho mesto za shranjevanje nabranih semen za prihodnja leta. Nujno potrebno infrastrukturo smo si zagotovili sami, z lastnimi rokami, ob tem pa pridobili zadostna znanja o gradnji z glino, da si tudi doma, vsak zase, samostojno postavimo/obnovimo podoben objekt iz lesa, slame in zemlje.
Preden vam razložimo, kako smo se lotili dela, vam v vpogled ponujamo “začetno situacijo”. Zgolj zato, da vas navdihnemo in prepričamo, da lahko še tako neugledne majhne objekte z malo volje spremenite v krasne gostoljubne hiške!
Takole je torej bilo na štartu:
Največja težava zmahane vrtne lope, sestavljene iz dveh polovic: ene grajene (iz opeke ter z neuglednim betonskim ometom, ki je bil pravzaprav strašljiva mešanica vsega možnega, od peska in malte in cementa do starih opek, kamna in plastike) in ene iz lesa (nekoč skrbno zbitega, a razžrtega od časa in vlage), je bila kritina: iz salonitk. Azbestne plošče, nevarne za človeka in naravno okolje, smo člani ekipe Zelene centrale strokovno odstranili (zaščitna obleka, maska in polivinil za debeli ovoj okoli odstranjene kritine so le del nujne opreme) ter jih odpeljali tja, kamor spadajo: na zbirno mesto nevarnih odpadkov. Lotili smo se tudi betonskega ometa, ki smo ga odstranjevali z dobro namerjenimi udarci. A ne vsega, le malo, za začetek, da udeleženci naših delavnic že v štartu ne bi imeli preveč napornega dela. Čeprav … no, dela za udeležence je bilo več kot dovolj!
Takole je izgledala hiška, ki je pričakala udeležence delavnic: z odstranjeno kritino in po prvem odstranjevanju betonskega ometa …
To je torej začetna točka. In zdaj … akcija!
No comments.