Polne vreče zgodb v domovih starostnikov

V sodelovanju z JSKD in Festivalom mlade literature Urška je projekt Polne vreče zgodb v letošnjem juniju zakorakal v dosledno razširjeno zgodbarsko akcijo po vseh slovenskih domovih starostnikov. Začeli smo v partnerskih mestih letošnjega veledogodka EPK Maribor 2012 in obiskali domove starostnikov v Slovenj Gradcu, Velenju in Novem mestu. Na lastno pest smo skočili še v Lenart in Mursko Soboto.

Naša sijajna sodelavka Sonja, ki ima nekakšen poseben dar, da se ji ljudje odprejo kot rože in zraven jokajo in se smejijo in se po tem vedno bolje počutijo, je napravila prve korake k zgodbam, zaprtim med štirimi stenami domov starostnikov. Na droben diktafon je posnela osupljive pripovedi modrih ljudi, ki so v svojih dolgih življenjih marsikaj videli, slišali, napravili in tudi zamudili. Njihove zgodbe so tudi naše zgodbe, so zgodbe nekih čudnih ustrojev sveta, ki svoje starostnike zapira med štiri stene, da lahko “mladostniki” bolj brezskrbno živijo.

To, kar je Sonja prinesla s prvih obiskov v domovih, so kosi blaga, kosi zgodb, kosi življenj, a tudi veliki kosi žalosti. Nas so prepričali do te mere, da bomo v letu 2013 skupaj z JSKD in Festivalom mlade literature Ušrka poskusili iti še korak dlje. Še globlje. Do konca. Prepričani smo, da so kraji, kjer je na kupu toliko izkušenih ljudi, vendarle kraji znanja, modrosti in pametnih nasvetov. Nekaj mora biti hudo narobe z našimi ustroji sveta, da so ti kraji tudi kraji tako osupljive, nevzdržne, neznosne žalosti.

***

Žalostna zgodba ob pecivu

(Nataša Kramberger)

»Naša mama je imela tako lepo pisavo, da ni za povedati. Že zaradi tistih lepih črk, s črnilom in tenkimi zavoji, sem si pismo shranila in ožgala po robovih, da bi ga dala v okvir. Pisalo je, da mi predaja kos gozda pod hribom.« Sedeli sva v kuhinji in ob enem kosu zavese z belimi rožami in zelenimi listi je stekla pripoved, ki je ni za povedati, gledali sva fotografijo stare hiše z ošabnim vrtom, med eno skodelico melisinega čaja in jabolčnim pecivom. Tisto pismo, da mama predaja kos gozda pod hribom svoji hčeri, je ukradel brat. Štirideset let nihče ni vedel, zakaj mama ne govori s hčerjo, štirideset let sta se včasih srečali pri obhajilu in je hčerka rekla dober dan, mama pa je šla mimo. Nihče ni vedel, da je brat ukradel pismo in da hči zato ni skrbela za gozd, ki je bil naenkrat nastlan z robidovjem in gadi. To so čudni nesporazumi, nihče ne ve, zakaj se zgodijo, potem pa so naenkrat globoki kot studenec. In ko je zadnjič poklicala, na mamin 90. rojstni dan, ker jo je bilo strah, da bo z nesporazumom umrla, ji je rekla: »Vi ste imeli tako lepo pisavo, da ni za povedati. Rada bi si dala vaše pismo v okvir, pa ga nimam, ker so mi ga ukradli.« Mama je rekla: »To je bilo štirideset let nazaj. Zdaj pa mi idi na vrt zalit rože.«

***

Vreče z zgodbami iz slovenskih domov starostnikov bomo izobesili na posebni razstavi skritih modrosti, ki se bo – kot zahteva tradicija – zgodila spomladi, na Jurjevo nedeljo aprila 2013. O drobnih utrinkih vas bomo – kot tudi zahteva tradicija – obveščali tukaj, na spletni domačiji.

(Foto: Daniele Croci)

Leave a Reply