Zgodba o modri obleki

Konec oktobra nas je na Festivalu mlade literature Urška v Slovenj Gradcu presenetila gospa, ki nam je v dar prinesla zgodbo o modri obleki, seveda skupaj z obleko. Prelepo, sešito iz modre volne, s sijajnimi gumbi v isti barvi. Obleka in zgodba sta stari štirideset let, gospa pa je z nami sedla na leseno klop v špitalski cerkvi Sv. Duha (ja, vendarle so tudi naše zgodbe svete, polne duha, polne življenja), kjer nam je razložila, zakaj mora priti obleka v naše roke in zakaj je treba imeti v življenju pogum.

Obleko so pred štiridesetimi leti sešili na Koroškem, ko je šla gospa na maturantski ples svojega prvega sina. Na pogovor o blagu nam je prinesla tudi fotografijo mladeniča v gvantu z napisom Gaudeamus igitur, prinesla je čestitko občinskih veljakov ob opravljeni maturi ter celo govor, ki ga je tistega večera njen sin prebral vsem udeležencem plesa.

Že tako ali tako smo bili preprosto vzhičeni, kaj vzhičeni, osupli nad to radodarno gesto polno ljubezni in nostalgije (obleka je bila res prekrasna in zdelo se nam je tako bogokletno, da bi jo razrezali in iz nje naredili vreče …), nato pa smo še razvozlali, kdo je tisti mladenič na fotografiji, kdo je tisti sin. Štirideset let kasneje ima Andrej Makuc že malo sive lase, čeprav je treba priznati, da si je na fotografiji kar podoben. Pisatelj, torej, učitelj in mentor številnim gimnazijskim gledališčnikom, literatom, glasbenikom, ustvarjalcem, ki ima precej zgovorno mamo in zelo pogumne korenine.

Ah, ja. In zakaj je torej obleka morala priti do nas? Gospa, ki zaradi težke družinske zgodbe nikoli ni mogla končati šole za učiteljico, kar si je tako želela, je svoje poklicne upe že tako ali tako prenesla na svoj rod (v družini je menda sedaj kar vsak drugi v prosveti, pa še vsi učijo slovenski jezik, sinovi in hčere in nečaki in kar je še tega, kot da bi jih kdo od malega na lepo besedo navajal!), a ko je slišala za idejo Polne vreče zgodb, ji je bila tako všeč, da nam je hotela podariti kaj dragocenega.

Najprej nam je hotela prinesti hlače, s katerimi se je udeležila akcije Sto žensk na Triglav, potem pa se je odločila, da prinese obleko, v kateri je s svojim sinom plesala na njegovem maturantskem plesu (baje se je kar dobro obnesel, no, malo je bil tudi lesen, je rekla gospa, malo je ni znal prijeti in če je povsem iskrena, se jima je med plesom kar pošteno zatikalo).

Modro obleko smo dobili, da bi po svetu razširili zgodbo o učiteljih. Ker ti, pravi gospa, so naše bogastvo. Dobri učitelji. Načitani učitelji. Učitelji z lepo besedo.

Vrečo iz modre obleke in njeno zgodbo bomo razstavili na posebni razstavi spomladi 2013. Po razstavi pa bo vrečo dobil … prvi pravnuk.

(Foto: Daniele Croci)

Leave a Reply