Franc Kraner (1931 – 2012)

Prav na dan, ko smo na Festivalu mlade literature Urška v Slovenj Gradcu pripravljali veliko šiviljsko-zgodbarsko matinejo in je naša “mati šivilja” Sonja že sedela na vlaku iz Maribora v Velenje in potem Slovenj Gradec, je njo in nas dosegel žalostni klic; zapustil nas je Franc Kraner, Franek, vir znanja, zgodb in ročnih spretnosti.

Franc Kraner (1931) je bil Sonjin oče in Kajin dedek, rojen v Jakobskem Dolu. Odkar je umrla Kajina babica, je živel sam, kar mu je občasno povzročalo žalostne težave, enkrat je rekel: »Veš, nikoli si ne bi mislil, da je komanda koristna.« Kljub temu, da je od časa do časa pogrešal žensko komando, je bil neusahljivi vir veselja in radosti. Ko je bil v formi, je rad zapel zabavljive pesmice, medtem ko je v svoji bogati delavnici izdeloval ročaje za kose in motike, popravljal stole in mize ter na vrtu trgal fižol.

Po osnovni šoli se je na Ptuju izučil za kolarja in mizarja, nato pa vse življenje pomagal, kjer je le mogel, pri vseh opravilih tega sveta: polagal je ploščice, zidal hiše, obdeloval les in železo, pomagal pri kolinah. Delal je v tovarni Boris Kidrič v Mariboru, kamor se je iz Jakobskega Dola vozil s kolesom. Prav tako je bil zaposlen v proizvodnji mesnih izdelkov v Košakih in na zadrugi.

Ko je bil hišnik na Osnovni šoli bratov Polančičev v Mariboru, je tam učil Tone Partljič, ki ga je izkoristil za izdelovanje kulis za svoje dramske predstave. Franc Kraner je za Partljiča izdelal celo vrsto odrskih pripomočkov, scenskih kulis in artiklov, ki jih je za potrebe predstav tudi vozil po Sloveniji gor in dol.

Svojo poklicno kariero je Franc zaključil v Jakobskem Dolu, kjer je bil šolski hišnik. A tudi v penziji kar ni dal in ni dal miru, če ni delal, ni bil zdrav, predvsem pa je bil rad v dobri družbi, med ljudmi, da se je naučil še kaj novega.

Za naše Polne vreče zgodb je izdelal premnogo lesenih okvirov, povedal premnogo zgodb in nam zapustil nešteto nasvetov. Še vedno ne vemo, kdo in kako nam bo nadomestil njegovo bogato delavnico, kam bomo šli, ko nas bo prešinilo: “To pa bo Franek popravil, Franek pomagal, Franek bo znal.”

Leave a Reply