Čiščenje sadovnjaka

Spet je čas za obrezovanje in pomlajanje našega visokodebelnega sadovnjaka. To operacijo smo prvič opravili lani jeseni, ko smo morali sadovnjak “obuditi od mrtvih”. Bobovce, krivopeclje, lesnike, cigančice, renetke in druge jablane smo morali rešiti zajedavcev in starih vej, pri čemer nam je pomagal domači mojster Igor.

Z obrezovanjem dvakrat letno odstranimo suhe veje, razredčimo krošnje, s čimer enakomerneje osvetlimo veje, odstranimo bolne dele drevesa … S primernim rezom se drevesa v travniškem sadovnjaku lahko ohranjajo vitalna več desetletij, saj je ravno obrezovanje tisto, ki drevo nenehno sili v obnavljanje in s tem spodbuja vsakoletno rodnost.

Tokrat smo pod vodstvom Igorja, ki svoje znanje gradi na izkušnjah svojih staršev in starih staršev, natančno pregledali vsa drevesa v sadovnjaku in pri vsakem poskušali po lastni presoji ugotoviti, katere veje bi bilo smiselno odstraniti in zakaj, katere moramo pustiti, kje je potreben zgolj lepotni rez, katere veje so divjaki, a se bodo morda v dveh letih razvili v rodne veje. Jesenski oziroma zimski rez pomeni redčenje cvetnih nastavkov za naslednje leto, s čimer zagotovi, da iz preostalih cvetov zrastejo večji in boljši plodovi.

Pri obrezovanju dreves je pomembna dobra oprema – obvezna je čelada, trpežni čevlji, delovna obleka in rokavice.

Nekaterih vej smo se lotili s sekiro (nižje, lažje dostopne in manjše), višje je porezal Igor z motorno žago, še višje pa z motorno žago na podaljšku, imenovano tudi teleskopsko žago. Pri tem smo morali biti previdni, da nismo stali v smeri verige, saj v primeru, da se strga, odleti stran od tistega, ki rokuje z žago. Prav tako smo pri sekanju večjih vej morali stati na primerni razdalji, pri podiranju celega drevesa pa je nujno, da kot gledalec stojiš na razdalji dolžine in pol višine drevesa, da se izogneš nesreči.

Veje se morajo odrezati čim bližje deblu, sicer iz ostanka veje poženejo nove mlade veje, ki so divjaki. Drevo na splošno obrezujemo tako, da mu puščamo veje, ki gredo v širino, tiste v višino pa redčimo ali krajšamo. Ker želimo visokodebelna drevesa, se lahko prve veje začenjajo šele na višini dveh metrov.

Eno izmed dreves je imelo na veji majhno gnezdo iz mahu, ki je že skoraj razpadalo, in smo potrebovali kar nekaj časa, da smo ga prepoznali kot gnezdo, vejo pa kot takšno, ki se je pod nobenim pogojem ne sme odstraniti, čeprav bi morda potrebovala nekaj rezi. Ptica se bo naslednje leto najverjetneje vrnila in gnezdo obnovila oziroma ga postavila popolnoma na novo.

Pri oživitvenem rezu je bil pomemben del odstranjevanje bele omele, ki se je v letih zanemarjanja sadovnjaka močno razširila in nekatera drevesa skoraj zadušila. Bela omela se prenaša z iztrebki ptic in predstavlja zajedavca na drevesu, saj mu črpa dragocene hranilne snovi. Veje z belo omelo je treba strokovno odstraniti, torej odrezati na primerni razdalji od zajedavke, sicer zraste ponovno. Na večjih vejah, ki bi jih bilo škoda popolnoma posekati, smo jo odstranili zgolj površinsko in jo bomo odstranjevali vsako leto sproti. Na tleh so se nakopičili kupih suhih vej in vej z belo omelo, ki jih je najbolje kar zažgati, da ptice ponovno ne raznosijo plodov.

Strinjali smo se, da bomo podobno obrezovanje organizirali vsako leto, saj je tradicionalno vzdrževanje in obrezovanje starih jablan dragocen vir praktičnega znanja za prihodnje rodove. S pomočjo Igorjevega pedagoškega pristopa si bomo prizadevali, da bo ob vsakoletnih obveznih rezih prisotnih kar največ mladih, ki jih bomo aktivno vključili v delovne akcije, tako da bodo sami spoznali veščine obrezovanja in samo kakovost travniških sadovnjakov in da bodo postala praktična znanja naših babic in dedkov dostopna širšemu krogu ljudi.

(Foto: Anja Logar)

Leave a Reply