Medgeneracijski klopotec

Letošnje poletje je bilo tako ustvarjalno kot še nobeno pred njim. Poleg vsega ostalega smo se vrgli še v izdelovanje klopotca! Največjega klopotca v Jurovskem Dolu, največjega v Slovenskih goricah, jojmene.

Idejo nam je prinesel gospod Korošec, najstarejši lesni mojster daleč naokoli in avtor največ “križev” v Slovenskih goricah. Saj veste, tistih križev, ki stojijo v križiščih in so nas včasih babice učile, da se je treba ob njih pokrižati, ker bo drugače bogec jezen … No, Jože Korošec križev ne izdeluje zaradi božje jeze, pravzaprav z bogom nima preveč pogosto opravka, dvomimo vsaj, da so tiste divje šale o moških in ženskah, ki jih gospod Korošec stalno klati, bogecu v preveliko veselje. Mogoče pa mu leseni križi služijo za pokoro in oporo na poti v nebesa? Kdo bi vedel.

A gospod Korošec je poleg tega, da je velik šaljivec in mojster dlet in lesa, predvsem odličen mojster mentor in učitelj. Tako je bil vesel, da smo pri Zeleni centrali ustanovili mlado prostovoljsko skupino Zelenčki, da se je odločil, da nam “v nagrado in spodbudo” postavi klopotec, ki bo spomenik njemu, nam in našim goricam. Pri tem si je zaželel le eno stvar: mladih vajencev!

Pa smo šli, Robert, Nataša, Primož, Iztok in Dani, šli smo v Jožetovo delavnico na vrhu Jurovskega Dola, tam pri starem vrtcu, in na vročem poletnem soncu smo pomagali vrtati, brusiti, barvati, zabijati, nositi, privijati, gospod Korošec je vzel izziv skrajno resno in zato smo morali na približno pol ure sesti v senco in ob kozarcu oranžade tekmovati, kdo pove najboljši vic. Delo je delo!

Medtem so na Zeleni centrali malo manj mladi vajenci načrtovali, kam in kako bomo klopotec postavili in s kakšnim strojem. Največji pač res pomeni največji in zato smo za končno postavitev potrebovali – ne močnih rok, pač pa … bagerja! Dosti pove že to, da dve debeli akaciji nista bili zadosti za klopotčev trup, ampak smo morali najti pravi telefonski drog, izkušen in že uporabljen, da je vedel, kako se drži pokonci največji klopotec v Slovenskih goricah …

Še dobro, da Drago Korošec (z Jožetom sta najbrž v sorodu, a ne vesta najbolj, v kakšnem, za kar se morata zahvaliti svojim poskočnim moškim prednikom in Jožetovi skrivnostni mami samohranilki – vaške zgodbe, pač!) ve, kako ukrotiti bagerja na takšnem močvirnatem terenu, kot je naš. In po nekaj poskusih je tudi klopotec stal, kot je treba, tam, kjer je treba: pri trti.

Klopotec smo s pravo ceremonijo “zagnali” na prireditvi Žetev. Jože Korošec je v svojem prelepem nagovoru povedal precej koristnega o zgodovini in prihodnosti klopotcev. Še posebej pa se je zahvalil za novega stalnega vajenca, ki ga je dobila njegova rezbarska delavnica: menda sta se z Robertom tako ujela v vicih, da bo sodelovanje ostalo, tudi ko se bodo poletne počitnice končale! In to je bil navsezadnje tudi namen tega medgeneracijskega klopotca.

Za konec in za zapik smo dogodek zalili z dobrim vinom, sladko gibanico in z večernim kresom ob (skoraj) polni luni. Poleg je od časa do časa zapihal vetrc in klopotec je šel:

v zasuk!

(Foto: Nataša Kramberger, Nika Arnuš, Daniele Croci)

Leave a Reply